Napovednik kino – filmskih projekcij.
Ogled projekcij je brezplačen.
Organizira KD ROV in Muzejsko društvo Železniki ob pomoči KS Železniki.
Kino – filmske projekcije so del praznovanja 100 letnice Sokolskega doma Železniki, zdaj znanega kot Kulturni dom. Odprite vrata kulturi in obiščite tudi ostale dogodke v Domu!
5.11.
PASTIRCI, 1973, 83 min, (po povesti Franceta Bevka), Viba film/Vesna film Ljubljana, režija: France Štiglic, direktor fotografije: Rudi Vavpotič
Film o hribovskih pastirjih, pastircih, ki med vsakodnevno pašo ovac doživljajo radosti in tegobe odraščanja, prve ljubezni, sanjarjenja o oddaljenih svetovih, temni čar bližnjega mlina. Obenem se soočajo z mnogo bolj tuzemskimi težavami. Blaže se ujame v past za lisice, Terezka povzroči spor med Lenartom in Ferjančem. Lenart med kopanjem ostane brez hlač, zato Ferjanču nareže vrvi na vrtoglavi gugalnici nad prepadom. Bo njegova otroška maščevalnost usodna ali bo otroška nedolžnost med pastirce spet vnesla slogo in moč?
12.11.
CVETJE V JESENI, 1973, 122 min, (po romanu Ivana Tavčarja), Viba Film/RTV Ljubljana, scenarij in režija: Matjaž Klopčič, direktor fotografije: Žarko Tušar
Doktor Janez je že nekoliko starejši odvetnik, ki se je naveličal mestnega življenja. Za nekaj tednov se odpravi k svojemu sorodniku na deželo. Odvetnik je navdušen nad kmečkim življenjem, še posebej zato, ker sreča Meto, sorodnikovo hčerko. Janez in Meta se zaljubita, delata na kmetiji in hodita na sprehode. Janez se mora vrniti v mesto, kjer ga čaka delo, toda Mete ne more pozabiti. V Metini bližini kupi kmetijo in očeta prosi za njeno roko. Ko Meta izve, da bo Janezova žena, ne prenese prevelike sreče in mu v naročju umre.
19.11.
OBLAKI SO RDEČI, 1. in 2. del, 1983, nadaljevanka v štirih delih, RTV SLO, režija Andrej Stojan, scenarij: Tone Partljič, direktor fotografije: Ubald Trnkoczy.
20.11.
OBLAKI SO RDEČI, 3 in 4. del, 1983, nadaljevanka v štirih delih, RTV SLO, režija Andrej Stojan, scenarij: Tone Partljič, direktor fotografije: Ubald Trnkoczy.
Oblaki so rdeči (Spomin scenarista.)Po nepričakovanih »ruševinah« televizijske nadaljevanke Dražgoška bitka, ki je bila nekoliko megalomansko načrtovana in zastavljena, sta se pri meni med dopustovanjem v Umagu oglasila direktor gledališč Bojan Štih in njegov prijatelj Božo Kovač, direktor slovenske televizije, in me na dolgem pogovoru nagovarjala, da je pristal, da napišem veliko bolj »komorno« nadaljevanko v treh delih, ki pa naj seveda govori o legendarni dražgoški bitki iz začetka 1942, ki se je končala s požigom vasi in ubitimi domačini. Kot dodaten neumetniški argument sta omenjala že postavljeno filmsko vas Dražgoše, stotine nemški in partizanskih kostumov, torej velike stroške in željo, da bi vsa malo »rehabilitirali« vložene stroške. Presenečen nisem rekel ne ja ne ne, ampak sem si vzel en mesec časa, da se seznanim z načrtom, premislim, preberem, kar je dosegljivo in se odločim, »Pogajalca« sta zatrdila, da se ne bo nihče politično ali kako drugače vmešaval in se tudi res ni. Do samega konca. Avtor je videl možnost za nekakšno partizansko igro v etičnih in moralnih nemškega štaba v Železnikih. Presunilo ga je, da so se Dražgoše »začele« v septembru na posvetovanje v Stolicah s Titovo nejevoljo, ker partizanske vstaje v Sloveniji ne vodi Komunistična partija, ampak neka Osvobodilna fronta in da naroča neke vrste bitko in zmago in ustanovitev manjšega osvobojenega ozemlje, ki so jo zasedle nemške, ne italijanske čete… Kakršna je bila recimo Užiška Republika. S Cankarjevim bataljonom in njegovim uspešnim delovanjem v Poljanski dolini in z osvoboditvijo uporniških ujetnikov Škofji Loki so nalogo pravzaprav izpolnili, potem pa so se zaradi nemške premoči morali umakniti proti zahodu in so na silvestrovo 1941 prispeli v Dražgoše. Domačini so jih prosili, naj zapustijo vas, ker je nemška komanda v Železnikih pretila s požigom, če bi kdo prenočil partizane in s streljanjem talcev. Vodstvo partizanov se je odločilo ostati, dovolilo je poslanstvu prebivalcev, da so jih šli prijavit v Železnike, da bi se izognili represalijam… Govorili so o Dražgoški republiki. Odločili so se vztrajati zlasti, ker je prvi nemški napad iz Železnikov 6. januarja 1942 nadvse uspešno ustavili in razbili. Toda Nemci so pripeljali močnejše topovi v naslednjih dveh dneh so se morali partizani kar na hitro reševati, vas pa prepustiti napovedanim represalijam in maščevanju Nemcev. Videl sem v odnosu vodstva Cankarjevega bataljona do domačinov, ki so prosili, na zapustijo Dražgoše in kasnejšo povzročeno tragedijo in posledicah prostor za etično samospraševanje udeležencev in interpretacij zgodovine NOB, nadalje vpliv odločujočega glavnega štaba NOB s Titom na čelu, da naj slovenski partizani dokažejo, da je OF enako zmagovita kot KPJ tudi, še en prostor za presojo… Seveda sem ves čas na stran žrtev Dražgošanov in tudi partizanov in zoper okupatorja, torej seveda ves čas na strani prebivalcev in borcev. Menil sem tudi, da je režiser Andrej Stojan dobro opravil delo in cela umetniška ekipa, na koncu pa je bil užaljen, ker se v pisanje koncu vmešal na novo pritegnjen zunanji sodelavec dramaturg in uspel »popraviti« v tretjem delu del razpleta dodatek o münchenski univerzitetni akciji, s katerim so želeli ustvarjalci brez posveta z avtorjem scenarija »evropeizirati« dražgoško tragedijo, medtem ko sem sam želel dati poudarek preprostih stiski hribovcev s strahoto slovenske partizanščine. Partljič pravi: »Na svojo »partizansko nadaljevank sem kljub temu ponosen, četudi je bilo slišati nekaj o ideoloških poudarkih, honorarju (ki je bil prej skromen kot kakorkoli izjemen), enostranski ideološkim očitkov, češ, da niso žrtve partizanov samo ljudje Dražgoš, ampak tudi domobranci, četniki in kolaboranti… Vidim, da nekateri stresajo svojo jezo na revolucijo tudi z jezo na “Oblake”. Naredil sem, kar sem bil takrat sposoben, sprotne ocene so bile tudi v tisku pozitivne… Nekdo se je obregnil ob del scenarija zadnje epizode, pa ki ni bila »moja« in je mene samega jezila. Zato sem bil jezen celo na režiserja Stojana. Tone Partljič
26.11.
PESNIKOV PORTRET Z DVOJNIKOM, 2002, 110 min, RTV SLO
Pesnikov portret z dvojnikom je slovenski biografski film o Francetu Prešernu iz leta 2002 v režiji Francija Slaka po scenariju Matjaž Kmecl in Branku Šömenu. Film je posnet po istoimenski nadaljevanki v petih delih ob 200-letnici Prešernovega rojstva.
3.12.
LJUBEZEN NAM JE VSEM V POGUBO, 1987, 110 min, (po novelah in motivih Ivana Tavčarja), Viba Film/RTV Ljubljana, scenarist in režiser: Jože Gale, direktor fotografije: Bojan Kastelic.
Dogaja se konec 19. stoletja in prikazuje skupino lovcev, ki si v gozdu povedo tri zgodbe o usodni ljubezni, ki vsebujejo socialne tematike, kot so revščina, zdomstvo, alkoholizem, tradicionalne vrednote življenja ter patriarhalna vaška in družinska ureditev.
10.12.
MOJ ATA SOCIALISTIČNI KULAK, 1987, 123 min, Viba film, režija: Matjaž Klopčič, scenarij: Tone Partljič, direktor fotografije: Živko Zalar
Sinopsis
Leto 1945, svetovna vojna je končana. V vas se vračajo vojaki, Jožeta Maleka pa najdlje ni. Žena Mimika in otroka Tinček in Olga vejo le to, da je pobegnil iz nemške armade v sovjetsko Rdečo armado. Življenje na vasi teče naprej. Družina je srečna. Ata celo preimenuje hči Olgo v Volgo, v spomin na Ruse.Toda nad zemljo se začno zbirati temni oblaki. Naenkrat ni več dobro, če si bil Stalinov vojak.
17.12.
POLETJE V ŠKOLJKI, 1986, 95 min, Viba film in Kulturna skupnost Slovenije, režija: Tugo Štiglic, scenarista Tugo Štiglic in Vitan Mal, direktor fotografije: Rado Likon
Sinopsis
Dvanajstletni Tomaž preživlja svoje zadnje otroško poletje. Ob igri na plaži pozablja na prepire svojih ločenih strašev, ki v svoji prezaposlenosti ne opazita, da njun sin odrašča hitreje kot bi to lahko sklepala po prekratkih rokavih. Razen starega Luka, ki je nekoč plul po morju, ni v svetu odraslih nobenega, ki bi razumel Tomaževe težave. Luka mu podari školjko. Vsakič, ko bo poslušal šumenje morja.
